Župnija Rečica ob Savinji, katere zavetnik je sv. Kancijan, po obsegu obsega občino Rečica ob Savinji, obsega pa tudi območje občine Nazarje na področju Kraš, Pustega polja, Potoka, Lačje vasi in Kokarij, vse do Črete. Župnijska cerkev je posvečena sv. Kancijanu, podružnične cerkve pa so sv. Janez Krstnik v Šentjanžu, sv. Katarina na Gorici in Devica Marija v Kokarjah.

Na področju župnije živi okoli 2800 ljudi, večina katoličanov.

Kraj Rečica ob Savinji je naselje v Zgornji Savinjski dolini ob potoku Rečica (od tod ime kraja). Kraj je tudi središče leta 2006 nastale občine Rečica ob Savinji, prej je naselje od leta 1955 sodilo v občino Mozirje, od leta 1850 do leta 1955 pa je bila samostojna občina.

Kot naselje je bila Rečica (»Riez«) prvič omenjena v listini 18. septembra 1231, ko je v župnijski cerkvi sv. Kancijana zboroval oglejski patriarh Bertold Andeški z mnogimi cerkvenimi dostojanstveniki, ki so sodili dvema roparjema gornjegrajskega samostana. Trške pravice je Rečica dobila sredi 14. stoletja, potrjene pa so bile skupaj s sodno pravico 2. februarja 1585 od 8. ljubljanskega škofa Janeza Tavčarja (1544-1597), ki je na Rečici imel svoj »dvor« (h.št. Rečica 54). Šolo je kraj dobil leta 1777. Krajevne znamenitosti so: sramotilni kamen (edini v Zgornji Savinjski dolini in eden izmed 14 v Sloveniji), Tavčarjev dvor in cerkev svetega Kancijana (prvič omenjana že leta 1173, po požaru 1799 pa na novo postavljena leta 1804. Zanimivost je tudi umetni hrib Kugla, ki je povezana z zgodbo o gradu Rudenek, verjetno pa je prazgodovinska gomila.

Sv. Kancijan na Rečici

Kancij, Kancijan in Kancijanila so krščanski svetniki in mučenci, ki so bili usmrčeni skupaj s svojim učiteljem Protom v času Dioklecianovega preganjanja kristjanov. Po navadi se jih navaja s skupnim imenom sveti Kancijan in tovariši ali tudi oglejski mučenci; umrli so 31. maj 304 v Škocjanu ob Soči/San Canzian d’Isonzo, današnja Italija.

Kancij in Kancijanila sta bila dvojčka, Kancijan pa njun brat. Po izročilu so izhajali iz bogate rimske družine Ancijev – iz te družine je bil tudi rimski cesar Kar oziroma Karin (Carinus). Njihov učitelj Prot jih je poučil v krščanski veri.

Ko je Dioklecijan začel preganjati kristjane, so prodali vse svoje premoženje v Rimu in pobegnili v Oglej, kjer so imeli tudi nekaj posesti. Žal preganjanje kristjanov v Ogleju ni bilo nič manjše kot v Rimu. Lokalni oblastniki so hoteli od Kancija, Kancijana, Kancijanile in Prota znak lojalnosti oblastem: počastiti bi morali rimske bogove. To so Kancijan in tovariši zavrnili. Poskušali so pobegniti iz Ogleja z vozom, vendar jim ni uspelo. Obglavili so jih na mestu, ki se imenuje Ad Aquas Gradatas (Škocjan ob Soči/San Canzian d’Isonzo blizu Ogleja) na dan pred junijskimi kalendami (31. maja) – leta 304. Njihova trupla so kristjani na skrivaj shranili v kamnit sarkofag, nad katerim so pozneje zgradili cerkev svetega Kancijana. Arheološka izkopavanja v 20. stoletju so potrdila grobnico z ostanki svetnikov.

God svetega Kancijana in tovarišev je pri nas v Sloveniji 30. maja.

Sv. Janez Krstnik v Šentjanžu

Cerkev v Šentjažu spada med starejše cerkve – nekateri pravijo, da je “krstna cerkev”… V virih se prvič omenja leta 1347. Pozneje je bila večkrat prezidana. V okolici cerkve so še neraziskana ilirska grobišča.

Janez Krstnik je bil sin Zaharija in Elizabete. Elizabeta je bila sorodnica Jezusove matere Marije, torej je bil Janez Jezusov sorodnik (po prepričanju nekaterih kristjanov kar bratranec). Po Lukovem evangeliju je bilo Janezovo rojstvo povezano s čudežem in vnaprej oznanjeno po nadangelu Gabrijelu.

Ko je bil že odrasel, je Janez začutil v sebi Božji klic. Odpravil se je v puščavo, kjer je živel kot puščavnik: oblekel se je v kameljo kožo, jedel pa je kobilice in med divjih čebel. Hodil je po vsej jordanski pokrajini in ljudi pozival, naj se spreobrnejo in poboljšajo. Ostro je kritiziral tiste, ki so se samo na zunaj delali poštene in pravične. Tiste, ki so se res sklenili poboljšati, pa je krstil v reki Jordanu (Mt 3,1-12).

Zgodovinar Jožef Flavij poroča, da je dal Janeza Krstnika usmrtiti Herod Antipa, da bi tako zatrl judovski upor. Sveto pismo podaja nekoliko drugačno zgodbo z več podrobnostmi: Kralj Herod se je poročil s Herodiado, ki pa je bila že pred tem poročena s Herodovim bratom Filipom. Janez je to dejanje ostro obsodil, Herod pa je zato Janeza vtaknil v ječo. Malo pozneje je Herod praznoval rojstni dan in priredil veliko gostijo. Herodiadina hčerka Saloma je s svojim plesom Heroda tako navdušila, da ji je obljubil, da ji bo dal za nagrado karkoli si zaželi. Herodiada jo je pregovorila, da naj zahteva glavo Janeza Krstnika na pladnju. Herod sicer Janeza ni mislil usmrtiti, a je ustregel tej čudaški želji in ukazal Janezu odsekati glavo. Nato so truplo brez glave izročili Janezovim učencem, da so ga pokopali. O Janezovi smrti so obvestili tudi Jezusa (Mt 14,1-12).

Janez Krstnik goduje 24. junija po katoliškem in po pravoslavnem koledarju. Godovni dan predstavlja obletnico njegovega rojstva. Ta dan se med Slovenci imenuje »kres« ali »kresni dan«, saj je marsikje v navadi, da na ta dan kurijo kresove. Pregovor »Ob kresi se dan obesi« nas spominja na dejstvo, da se po poletnem sončevem obratu dnevi začnejo krajšati.

Spomin na smrt Janeza Krstnika se praznuje 29. avgusta po katoliškem in po pravoslavnem koledarju. Praznik se uradno imenuje »Mučeništvo Janeza Krstnika«, med ljudmi pa je znan tudi kot praznik »Janez brez glave«.

Sv. Katarina Aleksandrijska na Gorici

Cerkev sv. Katarina na Gorici je bila posvečena leta 1604, potem pa je bila večkrat prezidana.

Katarina Aleksandrijska, tudi Katarina Sinajska ali kar sveta Katarina, egipčanska devica ter mučenka in svetnica, umrla leta 307, Aleksandrija, Egipt.

Rojena je bila v Aleksandriji, kjer naj bi tudi umrla mučeniške smrtileta 307. Njeno truplo naj bi angeli takoj odnesli na goro Sinaj, kjer sta iz njenega groba pritekla mleko in olje s čudežno zdravilno močjo.

Devica Marija v Kokarjih

Je najstarejša Marijina Božja pot v Zgornji Savinjski dolini – pravzaprav leži v dolini Drete. Začetek Božje poti sega v leto 1426. Razmah romnaj je povzročil dogodek na kvaterni petek leta 1453. Bilo je strašansko mrzla zima. Opat opatije v Gornjem Gradu Gašper Pintar je povabil k prošnji procesiji v Kokarje. Prav med povzdigovanjem se je zgodil čudež. Od juga je zapihal topel veter in sneg se je začel topiti.

Božja pot je še vedno živa. Sv. maša je vsako prvo soboto ob 10. uri, na kveterni četrtek in petek, na Karmelsko Mater Božjo, v nededljo po Krmelski Materi Božji je lepa nedelja, sv. maša je tudi na vse večje Marijine praznike ob 10. uri.